7DNI - sreda, 4. september 2013 tema tedna Fukušima še vedno ne dopusti spati V ZDA so zaskrbljeni zaradi količine kontaminirane vode, ki se izliva v ocean. Prvo pošiljko so dobili že pred enim letom. Večina Japoncev nasprotuje ponovnemu zagonu nukleark, ki so jih ustavili po nesreči v Fukušimi Daiči. Večina Japoncev nasprotuje ponovnemu zagonu nukleark, ki so jih ustavili po nesreči v Fukušimi Daiči. Nesreča, ki jo je v jedrski elektrarni na Japonskem pred dvema letoma zakrivil močan potres ob cunamiju, še vedno polni časopisne naslovnice. Operater nuklearke Fukušima Daiiči, japonsko podjetje Tepco, je končno priznalo, da v pacifiški ocean izteka onesnažena voda iz elektrarne. V ZDA, natančneje v Kaliforniji, kjer so že ob nesreči izračunali, da bo strupeni madež vode dosegel tudi njih, so na trnih. "Radiacija, ki izteka v morje, je enaka sevanju 76 milijonov banan" Ameriški mediji se nikakor ne poenotijo glede številk in količine onesnažene vode, ki preti kalifornijski obali. Ocenjujejo, da naj bi se v ocean pri Japonski vsak dan izlilo med 300 in 450 tonami kontaminirane vode, ki vsebuje tritij, cezij ter stroncij 89 in 90. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je nesreča v Fukušimi 20- do 30-krat hujša, kot sta bili atomski bombi, odvrženi na Hirošimo in Nagasaki leta 1945. Okoljska organizacija Greenpeace je Tepco pozvala, da naredi vse, kar je v njihovi moči, da ustavi iztekanje in da začno svetovno javnost obveščati o dogajanju. Opozorili so tudi, da je v morje do sedaj morebiti steklo med 20 in 40 milijard bekerelov radioaktivnega tritija. Slišati je nevarno, vendar večina najbrž ni dobro seznanjena z bekereli. Ne gre namreč za mersko enoto, kakršne so kilogram, meter, ena ura ... "Bekerel je precej nenavadna enota. Če je ni vsaj bilijon ali po naše milijon milijonov, nima izredno velike teže," tujim znanstvenikom pritrjuje Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožefa Stefana. "Bekerel je enota, ki meri en razpad atoma na sekundo. Atomi razpadejo na različne načine. Energije, ki jih sevajo ob razpadu, pa so različno močne." Naši organi so na energije različno občutljivi. Škodo poskušajo oceniti z mersko enoto sivert. "Tri milisiverte na leto v poprečju dobimo iz okolja in se jim ne moremo izogniti, resne težave pa so pri enem sivertu oziroma več, ko se začno resni učinki, tudi smrt. Na območju Fukušime je letno sevanje 10 milisivertov, vendar so s tega območja evakuirali vse ljudi," razlaga Cizelj. Vendar pa število radioaktivnih razpadov ne pove skoraj nič o sivertih, zato je težko zanesljivo trditi, da neko število povzroča določene bolezni. Vrnimo se k bekerelom. V članku v reviji Forbes zasledimo celo razlago, da opisane količine bekerelov tritija neznatno malo presegajo dovoljeno stopnjo sevanja pred nesrečo. Povedano drugače: "Radiacija, ki izteka v morje, je enaka 76 milijonom banan." Banane namreč vsebujejo radioaktivno snov kalij (okoli pol grama, kar je enakovredno aktivnosti 15 bekerelov). Forbsov izračun: v morje je v eni uri izteklo 1,141,552,511 bekerelov. Če to delimo s 15 bekereli, ki jih vsebuje ena banana, ugotovimo, da iz Fukušime vsako uro steče 76 milijonov banan. Veliko? Svetovna proizvodnja banan znaša 145 milijonov ton letno oziroma 165 milijonov banan vsako uro. To pa nadalje pomeni, da nam zaužite banane oddajo približno 22 milijard bekerelov kalija na leto, kar je, sodeč po teh izračunih, še vedno manj, kot je je v dveh letih dala Fukušima. V ozračje so sprostili več bekerelov škodljivih snovi v času jedrskih poskusov v obdobju med letoma 1944 in 1970. Kljub temu pa so "s tem k obsevanju prispevali manj kot desetinko odstotka," razlaga Cizelj. "V naravi je 1000-krat več sevanja." Nadalje pojasnjuje, da bi vse porabljeno gorivo iz vseh jedrskih elektrarn na svetu, če bi ga sprostili v okolje, povzročilo enako količino sevanja, kot so jo povzročili z vojaškimi jedrskimi poskusi. Kar je mnogo več, kot prihaja iz Fukušime. Onesnažena voda že zdavnaj v ZDA Če bi pretakanje oceanske vode ocenjevali po poskusih, bi se lahko veliko naučili iz potovanja motorja Harley Davidson, ki ga je cunami odplaknil z japonske obale 11. marca 2011 in ga je na obalo Britanske Kolumbije naplavilo po približno enem letu. Američani ocenjujejo, da bo kontaminirana voda severno Kalifornijo (zaliv San Francisca) dosegla marca 2016. "Onesnaženo vodo so Japonci iz elektrarne spustili že leta 2011. To pa pomeni, da je tudi močno razredčeno radioaktivno vodo, ki so jo iz Fukušime izpustili pred dvema letoma, do kalifornijske obale prineslo že pred enim letom," pove sogovornik. Voda je torej že v ZDA. Uradniki torej najbrž že najmanj eno leto vedo, kaj jim je prinesel tok. "Kar zdaj spuščajo iz Fukušime, je malo v primerjavi z izpuščeno količino izpred dveh let." Zakaj torej toliko hrupa za nič? Delno je za to treba kriviti japonske komunikacije, ki so skope z informacijami. S tem pa dajejo možnost mnogim črnim scenarijem. Nenazadnje tudi zato, ker radioaktivni odpadki vsebujejo tritij, cezij in stroncij. Izmed teh treh je najbolj nevaren stroncij, ki se, podobno kot kalcij, nalaga v kosteh in nikoli ne zapusti telesa. "Veže se na različna tkiva. Posledice tega so vidne pri starejših od 50 let, ki so bili po vsem svetu izpostavljeni atmosferskim poskusnim jedrskim eksplozijam," razlaga Cizelj. So količine stroncija, ki uhaja iz Fukušime Daiiči, visoke? Meni, da ne. Izjema je dvorišče nuklearke, kamor teče onesnažena voda iz sodov. "Hoditi tam okoli in jesti hrano, ki raste tam, bi bilo neumno. Stroncij, ki bi ga riba pojedla tik pred obalo Fukušime, bo tudi okužena, in če bi takšno ribo pojedel človek, ne bi bilo dobro. Ampak stroncij, ki bo dosegel ribo 10 kilometrov od Fukušime, zaradi močnih razredčitev že ni več nevaren." Strokovnjak za jedrsko tehnologijo nikakor ne pravi, da je prav onesnaževati okolje. Prepričan je tudi, da bodo v morju ob zahodni obali ZDA našli stroncij. Količine bodo, kot svarijo tudi nekateri ameriški fiziki, majhne. Se pa bodo pri tem soočali tudi s težavami, saj je dejansko količino izredno težko izmeriti. Druga nevarnost je tritij, ki se nahaja v pitni vodi. Dopustne vrednosti tega se po svetu razlikujejo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) dopušča do deset tisoč bekerelov na liter, Slovenija 100 bekerelov na liter, slednjo mejo želi doseči tudi EU. V ZDA je, denimo, dopustna meja tritija 740 bekerelov na liter. Po nekaterih izračunih ima Tihi ocean tudi po Fukušimi toliko tritijeve radioaktivnosti, kolikor jo je v 300 milijardah litrov dopustne pitne vode. Ali kot pravijo nekateri znanstveniki: iz Fukušime, se izliva toliko radioaktivnih snovi, kolikor jih ena termoelektrarna proizvede v normalnem procesu obratovanja. Japonske ribe k nam ne prispejo neposredno Japonci sicer onesnažujejo okolje, a ne v tolikšni meri, ki bi bila skrb zbujajoča, ocenjujejo strokovnjaki, ki so malce nejevoljni nad nepopolnimi novicami, objavljenimi v svetovnih medijih. Ob tem pa nekateri ameriški mediji javnost razburjajo še z eno nevarnostjo - s kontaminacijo morske hrane. V ZDA prebivalce Kalifornije svarijo, da bi morali biti pozorni na vso morsko hrano, tudi na morske sadeže iz Japonske ali iz Tihega oceana zaradi okužbe z radiacijo. Ali bi morali na to biti pozorni tudi mi, smo povprašali pri Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Pravijo, da doslej preko sistemov hitrega obveščanja niso dobili podatkov o nevarnih živilih, ki bi bila distribuirana v Slovenijo, zato "ocenjujemo, da ta živila ne predstavljajo tveganja, vsekakor pa pri izbiri živil priporočamo zmernost". Zaradi možnih tveganj je bil na nivoju EU sprejet predpis, ki določa poostren nadzor pri uvozu živil iz Japonske. Posebni pogoji preverjanja veljajo za uvoženo krmo in živali, določena živila iz različnih japonskih prefektur pa morajo pred uvozom v EU testirati tudi na vsebnost cezija-134 in cezija-137. "Večinoma gre za sadje in zelenjavo, ter za gobe, začimbe in čaje. Glede rib in morskih sadežev pa morajo biti testirani ribe in ribiški proizvodi, ki izvirajo iz prefektur Gunma, Ibaraki, Točigi, Mijagi, Saitama, Tokio, Čiba, Kanagava ali Ivate," pojasnjujejo iz urada za varno hrano. Dodajajo, da so pogoji uvoza zelo strogi. "Tretja država, ki želi izvažati ribiške proizvode v EU, mora biti navedena v seznamu držav, odobrenih za uvoz ribiških proizvodov v EU. Ribiški proizvodi za uvoz v EU morajo biti proizvedeni v odobrenih obratih, navedenih v seznamu obratov (glede na vrsto živali), iz katerih je dovoljen uvoz, prav tako pa mora država izvoznica izpolnjevati nekatere zahteve v zvezi z javnozdravstvenim varstvom, da lahko izvaža proizvode živalskega izvora." Poleg tega je potrebno upoštevati še morebitne zaščitne odločbe, ki jih sprejme evropska komisija zaradi pojavov določenih bolezni v državi izvoznici ali zaradi drugih tveganj za zdravje ljudi, pošiljko ribiških proizvodov pa mora spremljati predpisano veterinarsko spričevalo, ki mora ustrezati veterinarskim predpisom EU. Pri uvozu živil, ki niso živalskega izvora, uradni nadzor nad vnosom oziroma uvozom živil neživalskega izvora iz tretjih držav v EU opravlja uprava za varno hrano. Izvzeta so prehranska dopolnila, živila za posebne prehranske oziroma zdravstvene namene ter materiali, ki prihajajo v stik z živili, katerih nadzor je v pristojnosti Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije (ZIRS). V uradu pravijo tudi, da do sedaj z naključnim nadzorom z vzorčenjem živil iz Japonske neskladnosti niso ugotovili. Katere produkte uvažamo iz Japonske? "Različna žita, ajdo, čaje, izdelke iz soje, sojo, zelišča, sezamovo seme, slive, aditive, sojine omake," navajajo. Na vprašanje, ali uvažamo tudi ribe, odgovarjajo, da "uvoza rib iz Japonske preko naših mejnih prehodov ni". Sklepamo lahko, da so uvožena živila varna. In da bi okužene ribe le stežka našle pot na naše krožnike. "Vse države članice EU izvajamo poenoten nadzor ob uvozu. Če bi bilo ugotovljeno tveganje za zdravje ljudi ali živali, bi se države članice medsebojno obvestile po sistemu hitrega obveščanja. Do sedaj podatkov o takih živilih, ki bi bila distribuirana v Slovenijo, nismo dobili, zato ocenjujemo, da ta živila ne predstavljajo tveganja," še pravijo na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Kljub zagotovilom raznih inšpekcij in znanstvenikov pa so ljudje še vedno negotovi. Mnogi se še vedno sprašujejo, kako huda nesreča je Fukušima. Je hujša od Černobila? "Nikakor. V Černobilu je šla sredica v zrak in večina težkih snovi je ostala v zraku: cezij, stroncij, plutonij (tudi deset kilometrov od nuklearke)... Ti elementi so se v Fukušimi uplinili, ker je bila temperatura reaktorja manj kot 1000 stopinj Celzija. Plini so se uparili, težje kovine so ostale v elektrarni. In še vedno so tam," pove Cizelj. SIMONA DREVENŠEK
Posted on: Sun, 06 Oct 2013 08:58:25 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015