DELO NAMERAVA SHUJŠATI VEČER Otmar Klipšteter Pojav, ko vodstvo Dela grozi z likvidacijo Večera, ni nov: že pred več kot pol stoletja je slovenske republiške partijske vplivneže motil mariborski svojeglavi časopis. V dveh desetletjih mojega službovanja v tem mediju so kar naprej ciklično prihajali iz Ljubljane partijski »predlogi« racionalizacije slovenskega »medijskega prostora«. Večinoma je partijski vrh snoval nekakšno pridružitev Večera k Delu, ki je vsakokrat naletelo na zelo dobro usklajen in kakovostno argumentiran odpor mariborskega časopisnega kolektiva in – to je treba priznati – tudi ugovarjanje ljubljanskim zamislim mariborskih partijskih vodstev ter SZDL kajpada tudi. Mariborski partijski vplivneži sicer niso bili zaljubljeni v Večer, a so poznali vpliv tega medija v volilni bazi ter cenili dejstvo, da jim je Večer nudil priložnost za njihovo politično promoviranje. Za Delo so bili namreč samo nepomembni lokalni politiki. Ker je imel Večer izjemno trdno oporo v zelo številnih in zvestih naročnikih na velikem delu Slovenije, ni bil odvisen od dobre volje političnega vpliva pri dodeljevanju denarne pomoči iz republiških blagajn, saj je deloval na zdravih ekonomskih temeljih, medtem ko je Delo moralo pridno trobiti v partijski rog, da mu je država denarno pomagala zgraditi ogromno črno palačo ter ga še drugače podpirati. Večerovke in Večerovci pa smo se več let odpovedovali delu svoje plače, dokler se ni nabralo dovolj denarja za postavitev hiše, v kateri še sedaj ustvarjajo moji poklicni kolegi in kolegice. Ker partijskim šefom ni uspelo tistikrat utišati režimu zoprne mariborske novinarske srenje s političnimi pritiski, so predlagali Delu gospodarsko ofenzivo. Ljubljanska časopisna hiša je zato zelo okrepila svoje mariborsko dopisništvo z dodatnimi novinarji in celo s fotoreporterjem. Povečali so število strani v Delu, na katerih so objavljali teme s severovzhoda Slovenije in celo razdeljevali v Mariboru in širše zastonjkarske izvode te časopisne izboljšave kar nekaj časa. Akcijo so spremljali številni veliki oglasi, v katerih so vabili k nakupu te bolj štajerske časopisne novosti. Zaman; kupcev ni bilo in ni bilo kaj prida haska od tega udarca po Večeru. Ostala je samo mastna izguba, ki jo je povzročil gospodarski pritisk na mariborsko konkurenco. Ker je imelo tistikratno vodstvo Večera jajca, sta Večer in 7dni neredko raziskovala in objavljala tudi »politično grešne« teme (Cestno afero, plače funkcionarjev, propad Energokemičnega kombinata Velenje ipd.), zaradi katerih nas je kateri vodstveni partijski veljak »zatožil« delavcem Tovarne verig in je potem Delo praviloma objavilo to partijsko kritiko ter dodalo še kaj svojega pravovernega pogleda na početje Večerovcev. Kakor je zdaj Marko Crnkovič (Lahko noč, Večer: Štajerska socialna ikebana in sardine – Delo 28. 9. 2013, stran 7) pridno zatrobil v rog tiste šefice Dela, ki hoče izmolsti protizakonito kupljeni Večer, ker ženska ni zmogla dobičkonosno voditi velike ljubljanske medijske hiše. Sestavil je torej Marko njej v obrambo in dobro nekakšen kratki kurz kapitalizma, v katerem je kopiral enako tezo, kakor pred njim CK ZKS: »Manj ko bo v Sloveniji medijev, bolje za novinarje.« (In za politike ter kapitaliste - op. O. K.) Mož je (bivši) Mariborčan, ki se je začel učiti novinarstva (kakšna ironija usode) v Večeru in je študiral s pomočjo Večerove štipendije. V poznejšem novinarskim početju si je kar naprej prizadeval zbujati pozornost z raznoterimi medijskimi provokacijami. Med drugim kar rad kritizira katere medije in njihove novinarje (Večerove v omenjenem pamfletu ima za nevedneže, ki zlorabljajo svoj časopis). Ima se za naj publicista, dasiravno je vodil poprej ugledne in odmevne Naš razglede tako »kakovostno«, da so žalostno ugasnili. Tudi slovenski časopis, ki ga je nameraval ustanoviti, je doživel samo izid prvega in hkrati zadnjega izvoda njegovega produkta. Napisal je v svojem voščilu Lahko noč Večer: »Slovenski mediji si konkurirajo približno toliko kot sardine v konzervi.« In je vsilil vprašanje, zakaj je tiščal svoj edini časopisni izvod v to konzervo? Vprašal se je tudi: »Ali je ena sardina okusnejša od druge?« Njegovo dobesedno enkratno so izpljunili. Kaže, da v Večeru ni dovolj pozorno poslušal svojih mentorjev, zato je pozabil na osnovno novinarsko pravilo: dodati svojem pisanju tudi drugo plat zgodbe. Zato ni vprašal mariborskih poklicnih kolegov, kaj bo sledilo Delovemu napadu. Morda je prepričan, da se bodo kar vdali ljubljanski kapitalistični komandi. Izvedel bi, če bi jih bil vprašal, da je v pripravi tožba, ki morebiti utegne presenetiti tega ljubljanskega promotorja kapitalizma. P.S. Medijska strokovnjaka dr. Marko Milosavljević in dr. Sandra Bašić Hrvatin sta pred časom opozorila državni zbor na posledice slabih veljavnih medijskih zakonov in ga pozvala, da naj končno upošteva celoto slovenskih medijev in ustvari normalne in enakopravne pogoje za njihovo delovanje, tako dnevnega tiska, radia in revij kot interneta in televizije, ter s tem prepreči pogoje, ki so pripeljali do sistematičnega lastninskega zlorabljanja medijev, neučinkovitosti regulacijskih organov, preprodajanja frekvenc kot javnega dobra, nenormalnih koncentracij in drugega okoriščanja ter oškodovanja, ki se je zaradi takšnega pisanja in izvajanja zakonov dogajalo zadnjih dvajset let. »Zdaj za mnoge slovenske medije ni povsem prepozno,« sta ocenila. »Če tega državni zbor vendarle ne bo storil, bo lahko že čez nekaj mesecev in let prepozno za mnoge medije, številne zaposlene in sto tisoče državljanov, bralcev, poslušalcev in gledalcev. Takrat bo prepozno za kesanje.« DELO NAMERAVA SHUJŠATI VEČER Otmar Klipšteter Pojav, ko vodstvo Dela grozi z likvidacijo Večera, ni nov: že pred več kot pol stoletja je slovenske republiške partijske vplivneže motil mariborski svojeglavi časopis. V dveh desetletjih mojega službovanja v tem mediju so kar naprej ciklično prihajali iz Ljubljane partijski »predlogi« racionalizacije slovenskega »medijskega prostora«. Večinoma je partijski vrh snoval nekakšno pridružitev Večera k Delu, ki je vsakokrat naletelo na zelo dobro usklajen in kakovostno argumentiran odpor mariborskega časopisnega kolektiva in – to je treba priznati – tudi ugovarjanje ljubljanskim zamislim mariborskih partijskih vodstev ter SZDL kajpada tudi. Mariborski partijski vplivneži sicer niso bili zaljubljeni v Večer, a so poznali vpliv tega medija v volilni bazi ter cenili dejstvo, da jim je Večer nudil priložnost za njihovo politično promoviranje. Za Delo so bili namreč samo nepomembni lokalni politiki. Ker je imel Večer izjemno trdno oporo v zelo številnih in zvestih naročnikih na velikem delu Slovenije, ni bil odvisen od dobre volje političnega vpliva pri dodeljevanju denarne pomoči iz republiških blagajn, saj je deloval na zdravih ekonomskih temeljih, medtem ko je Delo moralo pridno trobiti v partijski rog, da mu je država denarno pomagala zgraditi ogromno črno palačo ter ga še drugače podpirati. Večerovke in Večerovci pa smo se več let odpovedovali delu svoje plače, dokler se ni nabralo dovolj denarja za postavitev hiše, v kateri še sedaj ustvarjajo moji poklicni kolegi in kolegice. Ker partijskim šefom ni uspelo tistikrat utišati režimu zoprne mariborske novinarske srenje s političnimi pritiski, so predlagali Delu gospodarsko ofenzivo. Ljubljanska časopisna hiša je zato zelo okrepila svoje mariborsko dopisništvo z dodatnimi novinarji in celo s fotoreporterjem. Povečali so število strani v Delu, na katerih so objavljali teme s severovzhoda Slovenije in celo razdeljevali v Mariboru in širše zastonjkarske izvode te časopisne izboljšave kar nekaj časa. Akcijo so spremljali številni veliki oglasi, v katerih so vabili k nakupu te bolj štajerske časopisne novosti. Zaman; kupcev ni bilo in ni bilo kaj prida haska od tega udarca po Večeru. Ostala je samo mastna izguba, ki jo je povzročil gospodarski pritisk na mariborsko konkurenco. Ker je imelo tistikratno vodstvo Večera jajca, sta Večer in 7dni neredko raziskovala in objavljala tudi »politično grešne« teme (Cestno afero, plače funkcionarjev, propad Energokemičnega kombinata Velenje ipd.), zaradi katerih nas je kateri vodstveni partijski veljak »zatožil« delavcem Tovarne verig in je potem Delo praviloma objavilo to partijsko kritiko ter dodalo še kaj svojega pravovernega pogleda na početje Večerovcev. Kakor je zdaj Marko Crnkovič (Lahko noč, Večer: Štajerska socialna ikebana in sardine – Delo 28. 9. 2013, stran 7) pridno zatrobil v rog tiste šefice Dela, ki hoče izmolsti protizakonito kupljeni Večer, ker ženska ni zmogla dobičkonosno voditi velike ljubljanske medijske hiše. Sestavil je torej Marko njej v obrambo in dobro nekakšen kratki kurz kapitalizma, v katerem je kopiral enako tezo, kakor pred njim CK ZKS: »Manj ko bo v Sloveniji medijev, bolje za novinarje.« (In za politike ter kapitaliste - op. O. K.) Mož je (bivši) Mariborčan, ki se je začel učiti novinarstva (kakšna ironija usode) v Večeru in je študiral s pomočjo Večerove štipendije. V poznejšem novinarskim početju si je kar naprej prizadeval zbujati pozornost z raznoterimi medijskimi provokacijami. Med drugim kar rad kritizira katere medije in njihove novinarje (Večerove v omenjenem pamfletu ima za nevedneže, ki zlorabljajo svoj časopis). Ima se za naj publicista, dasiravno je vodil poprej ugledne in odmevne Naš razglede tako »kakovostno«, da so žalostno ugasnili. Tudi slovenski časopis, ki ga je nameraval ustanoviti, je doživel samo izid prvega in hkrati zadnjega izvoda njegovega produkta. Napisal je v svojem voščilu Lahko noč Večer: »Slovenski mediji si konkurirajo približno toliko kot sardine v konzervi.« In je vsilil vprašanje, zakaj je tiščal svoj edini časopisni izvod v to konzervo? Vprašal se je tudi: »Ali je ena sardina okusnejša od druge?« Njegovo dobesedno enkratno so izpljunili. Kaže, da v Večeru ni dovolj pozorno poslušal svojih mentorjev, zato je pozabil na osnovno novinarsko pravilo: dodati svojem pisanju tudi drugo plat zgodbe. Zato ni vprašal mariborskih poklicnih kolegov, kaj bo sledilo Delovemu napadu. Morda je prepričan, da se bodo kar vdali ljubljanski kapitalistični komandi. Izvedel bi, če bi jih bil vprašal, da je v pripravi tožba, ki morebiti utegne presenetiti tega ljubljanskega promotorja kapitalizma. P.S. Medijska strokovnjaka dr. Marko Milosavljević in dr. Sandra Bašić Hrvatin sta pred časom opozorila državni zbor na posledice slabih veljavnih medijskih zakonov in ga pozvala, da naj končno upošteva celoto slovenskih medijev in ustvari normalne in enakopravne pogoje za njihovo delovanje, tako dnevnega tiska, radia in revij kot interneta in televizije, ter s tem prepreči pogoje, ki so pripeljali do sistematičnega lastninskega zlorabljanja medijev, neučinkovitosti regulacijskih organov, preprodajanja frekvenc kot javnega dobra, nenormalnih koncentracij in drugega okoriščanja ter oškodovanja, ki se je zaradi takšnega pisanja in izvajanja zakonov dogajalo zadnjih dvajset let. »Zdaj za mnoge slovenske medije ni povsem prepozno,« sta ocenila. »Če tega državni zbor vendarle ne bo storil, bo lahko že čez nekaj mesecev in let prepozno za mnoge medije, številne zaposlene in sto tisoče državljanov, bralcev, poslušalcev in gledalcev. Takrat bo prepozno za kesanje.« DELO NAMERAVA SHUJŠATI VEČER Otmar Klipšteter Pojav, ko vodstvo Dela grozi z likvidacijo Večera, ni nov: že pred več kot pol stoletja je slovenske republiške partijske vplivneže motil mariborski svojeglavi časopis. V dveh desetletjih mojega službovanja v tem mediju so kar naprej ciklično prihajali iz Ljubljane partijski »predlogi« racionalizacije slovenskega »medijskega prostora«. Večinoma je partijski vrh snoval nekakšno pridružitev Večera k Delu, ki je vsakokrat naletelo na zelo dobro usklajen in kakovostno argumentiran odpor mariborskega časopisnega kolektiva in – to je treba priznati – tudi ugovarjanje ljubljanskim zamislim mariborskih partijskih vodstev ter SZDL kajpada tudi. Mariborski partijski vplivneži sicer niso bili zaljubljeni v Večer, a so poznali vpliv tega medija v volilni bazi ter cenili dejstvo, da jim je Večer nudil priložnost za njihovo politično promoviranje. Za Delo so bili namreč samo nepomembni lokalni politiki. Ker je imel Večer izjemno trdno oporo v zelo številnih in zvestih naročnikih na velikem delu Slovenije, ni bil odvisen od dobre volje političnega vpliva pri dodeljevanju denarne pomoči iz republiških blagajn, saj je deloval na zdravih ekonomskih temeljih, medtem ko je Delo moralo pridno trobiti v partijski rog, da mu je država denarno pomagala zgraditi ogromno črno palačo ter ga še drugače podpirati. Večerovke in Večerovci pa smo se več let odpovedovali delu svoje plače, dokler se ni nabralo dovolj denarja za postavitev hiše, v kateri še sedaj ustvarjajo moji poklicni kolegi in kolegice. Ker partijskim šefom ni uspelo tistikrat utišati režimu zoprne mariborske novinarske srenje s političnimi pritiski, so predlagali Delu gospodarsko ofenzivo. Ljubljanska časopisna hiša je zato zelo okrepila svoje mariborsko dopisništvo z dodatnimi novinarji in celo s fotoreporterjem. Povečali so število strani v Delu, na katerih so objavljali teme s severovzhoda Slovenije in celo razdeljevali v Mariboru in širše zastonjkarske izvode te časopisne izboljšave kar nekaj časa. Akcijo so spremljali številni veliki oglasi, v katerih so vabili k nakupu te bolj štajerske časopisne novosti. Zaman; kupcev ni bilo in ni bilo kaj prida haska od tega udarca po Večeru. Ostala je samo mastna izguba, ki jo je povzročil gospodarski pritisk na mariborsko konkurenco. Ker je imelo tistikratno vodstvo Večera jajca, sta Večer in 7dni neredko raziskovala in objavljala tudi »politično grešne« teme (Cestno afero, plače funkcionarjev, propad Energokemičnega kombinata Velenje ipd.), zaradi katerih nas je kateri vodstveni partijski veljak »zatožil« delavcem Tovarne verig in je potem Delo praviloma objavilo to partijsko kritiko ter dodalo še kaj svojega pravovernega pogleda na početje Večerovcev. Kakor je zdaj Marko Crnkovič (Lahko noč, Večer: Štajerska socialna ikebana in sardine – Delo 28. 9. 2013, stran 7) pridno zatrobil v rog tiste šefice Dela, ki hoče izmolsti protizakonito kupljeni Večer, ker ženska ni zmogla dobičkonosno voditi velike ljubljanske medijske hiše. Sestavil je torej Marko njej v obrambo in dobro nekakšen kratki kurz kapitalizma, v katerem je kopiral enako tezo, kakor pred njim CK ZKS: »Manj ko bo v Sloveniji medijev, bolje za novinarje.« (In za politike ter kapitaliste - op. O. K.) Mož je (bivši) Mariborčan, ki se je začel učiti novinarstva (kakšna ironija usode) v Večeru in je študiral s pomočjo Večerove štipendije. V poznejšem novinarskim početju si je kar naprej prizadeval zbujati pozornost z raznoterimi medijskimi provokacijami. Med drugim kar rad kritizira katere medije in njihove novinarje (Večerove v omenjenem pamfletu ima za nevedneže, ki zlorabljajo svoj časopis). Ima se za naj publicista, dasiravno je vodil poprej ugledne in odmevne Naš razglede tako »kakovostno«, da so žalostno ugasnili. Tudi slovenski časopis, ki ga je nameraval ustanoviti, je doživel samo izid prvega in hkrati zadnjega izvoda njegovega produkta. Napisal je v svojem voščilu Lahko noč Večer: »Slovenski mediji si konkurirajo približno toliko kot sardine v konzervi.« In je vsilil vprašanje, zakaj je tiščal svoj edini časopisni izvod v to konzervo? Vprašal se je tudi: »Ali je ena sardina okusnejša od druge?« Njegovo dobesedno enkratno so izpljunili. Kaže, da v Večeru ni dovolj pozorno poslušal svojih mentorjev, zato je pozabil na osnovno novinarsko pravilo: dodati svojem pisanju tudi drugo plat zgodbe. Zato ni vprašal mariborskih poklicnih kolegov, kaj bo sledilo Delovemu napadu. Morda je prepričan, da se bodo kar vdali ljubljanski kapitalistični komandi. Izvedel bi, če bi jih bil vprašal, da je v pripravi tožba, ki morebiti utegne presenetiti tega ljubljanskega promotorja kapitalizma. P.S. Medijska strokovnjaka dr. Marko Milosavljević in dr. Sandra Bašić Hrvatin sta pred časom opozorila državni zbor na posledice slabih veljavnih medijskih zakonov in ga pozvala, da naj končno upošteva celoto slovenskih medijev in ustvari normalne in enakopravne pogoje za njihovo delovanje, tako dnevnega tiska, radia in revij kot interneta in televizije, ter s tem prepreči pogoje, ki so pripeljali do sistematičnega lastninskega zlorabljanja medijev, neučinkovitosti regulacijskih organov, preprodajanja frekvenc kot javnega dobra, nenormalnih koncentracij in drugega okoriščanja ter oškodovanja, ki se je zaradi takšnega pisanja in izvajanja zakonov dogajalo zadnjih dvajset let. »Zdaj za mnoge slovenske medije ni povsem prepozno,« sta ocenila. »Če tega državni zbor vendarle ne bo storil, bo lahko že čez nekaj mesecev in let prepozno za mnoge medije, številne zaposlene in sto tisoče državljanov, bralcev, poslušalcev in gledalcev. Takrat bo prepozno za kesanje.«
Posted on: Thu, 24 Oct 2013 15:14:51 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015