Drage prijateljice in dragi prijatelji, žeim va lep dan z oblaki na nebu in z oblakom v ljubezenski pesmi, ki pesnika spominja na davno pozabljeno ljubezen. Bilo je v svetlem mesecu septembru pod mlado slivo, v senci gostih vej. V rokah sem držal jo, ljubezen bledo kot sanje; milo, kot nikoli prej. Nad nama, daleč, čez nebo poletno je plul oblak. Pogledal sem v nebo: oblak je bil ves bel in silno daleč. Že hip pa ga ni več bilo. Odtlej so minila že mnoga leta in v nepovrat odšlo je mnogo dni. Alejo sliv so menda že podrli. Ljubezen? Res sprašuješ me po nji? Povem ti, prav ničesar se ne spomnim, ne sreče, ne miline in ne sanj. Še njen obraz zbledel mi je za vedno. Le to še vem: poljubil sem jo nanj. In tudi ta poljub bi bil pozabil, če bi takrat oblaka ne bilo. Spomin ga hrani, zmeraj ga bo hranil: ves lep, ves bel priplul je čez nebo. Mogoče drevored cveti še vedno in ona sedmega otroka že ima. Oblak pa je cvetel samo minuto in že ga veter je pregnal z neba. Bertolt Brecht (Spomin na Marijo A.)
Posted on: Fri, 05 Jul 2013 09:21:04 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015