Kal”, “puč” ali “lokev” so ena izmed mnogih slovenskih, “lokva”, “lago” ali “kalić” pa ena izmed mnogih hrvaških imen za tipično mlako, ki jo je v preteklosti na Krasu, v Beli Krajini, na Slovenski Obali in v Istri naredil človek. Kali so skoraj edine stoječe vode v tej regiji, kjer tvorijo funkcionalno mrežo vodnih biotopov. Njihov obstoj je nujen za preživetje mnogih rastlinskih in živalskih vrst, ki so vezane na življenje v vodnih in močvirskih biotopih. V Evropi je problematika kalov kot ogroženih vodnih biotopov znana že dalj časa. Na krasu in v flišnih pokrajinah Slovenije in Hrvaške se moramo zaradi splošnega pomanjkanja vodnih virov še toliko bolj zavedati procesa izginjanja kalov. V zadnjih letih se je število kalov zmanjšalo predvsem zaradi uničevanja in izsuševanja. Slednje je posledica sprememb v tradicionalnem načinu življenja, saj kmetje kalov ne uporabljajo več niti za napajanje živine, niti kot vir pitne vode ali kot vir vode za gašenje požarov. Zaradi tega moramo kale “prepoznati” kot pomebne objekte naravne in kulturne dediščine. Dviganje zavesti lokalnega prebivalstva o problematiki je pri tem zelo pomembna. Za dolgoročno rešitev zgoraj omenjenih problemov ni dovolj le zaščita manjšega števila kalov, temveč stalen nadzor, obnavljanje in upravljanje z biološko mrežo, ki jo ti tvorijo. Prvi korak v tem procesu je inventarizacija obstoječih kalov, ocena stanja v katerem se nahajajo ter popis rastlinstva in živalstva v njih. Dvoživke, kačji pastirji ter vodne in močvirske rastline so dobre indikatorske skupine za ekološko oceno teh ogroženih vodnih biotopov. Za mnoge vrste med njimi so kali edino razpoložljivo bivališče v regiji.
Posted on: Tue, 10 Sep 2013 08:06:55 +0000