Naravno? Naravna vzgoja psov (prevzgoja)…. Objavljeno 7.07.2011. Naravna vzgoja psov in odnos do hrane. Za vsa živa bitja je hrana fiziološka potreba, ki omogoča preživetje. Kakšen je naraven odnos psov do hrane? Splošna razlaga, ki se pojavlja pri odnosu psa do hrane, izhaja iz odnosa volka do hrane. Volk naj bi se vedno prekomerno nažiral s hrano, ker nikoli ne ve ali bo imel hrano na voljo tudi “naslednji dan”. Ali ta trditev tudi dejansko drži? Da in ne! V primeru uspešnega lova, dostopnosti hrane, ki je stalno na razpolago se obnašanje spremeni, kar je fiziološko normalno. Pojedo samo količino hrane, ki jim je dejansko potrebna. Ne prenažirajo se kljub svoji sposobnosti pojesti enormne količine hrane. Tudi psi se v normalnih okoliščinah obnašajo tako. Mi jim omogočamo stalen vir hrane in psi, ki jim omogočimo, da razvijejo normalen, fiziološki način odnosa do hrane se do nje tudi tako obnašajo. Hrano pustijo ali jedo pač glede na svoje trenutne potrebe po hrani. Najbolj evidentno se to pokaže pri pseh čuvajih čred, ker je vpliv človeka na njih bistveno manjši kot pri pseh, ki živijo v stalnem kontaktu s človekom. S takim odnosom do hrane, z naše strani, se zelo zmanjšajo možnosti kakršnihkoli težav povezanih s hrano (agresivno vedenje, varovanje, pa tudi debelost, stalna “potreba” po hrani, obsesija). Pogosto se lastniki psov ne zavedajo, da jim tak odnos do hrane omogoča v pasjih očeh položaj vodnika. Vodnik poskrbi za hrano, omogoči psu varno okolje pri zauživanju hrane, določa čas, mesto hranjenja, hrano poveže izključno s fiziološko potrebo živega organizma. Pri psu hrana ne sproža vznemirjenja! Še posebej pomembno je to pri tistih, ki imajo več psov. Primer. Imamo šest psov, ki vsak zase glede na dnevno potrebo, trenutni navdih, željo po hrani, poje toliko kolikor mu ustreza. Tako se dogaja, da nek pes poje cel obrok, ki mu je na voljo drugi pa pusti del obroka. Brez kakršnekoli agresivnosti se psi med seboj čisto dobro razumejo in tisti, ki je še lačen dokonča obrok tistega, ki je odšel od svoje posode s hrano. Psi ne varujejo svoje hrane saj ne čutijo potrebe po tem. Je pa vsakemu psu jasno, da v času hranjenja drugega psa, ne sme posegati v prostor hranjenja tistega psa dokler ta ne zapusti, prepusti svoje hrane. Enako velja tudi za kosti, ki so lahko tudi predmet igre, tako kot na primer palica, cunja, drugačne igrače. Niso predmet spora! S takim načinom, odnosom do hrane tudi sami ne prihajamo v konflikt s psom (pes v nas ne vidi tekmeca, s hrano ne sprožamo vznemirjenja), kadarkoli lahko posežemo v prostor hranjenja psa, ga prestavimo, mu odvzamemo kost, se zadržujemo v bližini… Kako dosežemo tak odnos? Redni obroki ob uri? Obroki vedno na istem mestu? Vedno, časovno, uživamo hrano pred psom? Nič od tega! Hrana je naša domena in s hrano razpolagamo prosto mi! Urnike si je izmislil človek zaradi boljše storilnosti! Zakaj psa postavljati v okvire našega urnika? Slej kot prej nam bo to v škodo! Primer. Ko smo na dopustu se naše obveznosti tako časovno, kot kvalitativno spremenijo. Naš odnos vsaj naj bi (temu je v končni fazi namenjen dopust) postal bolj sproščen. Ste prepričani, da morate sedaj zaradi urnika, ki ste ga vcepili psu to isto početi med dopustom ali se lahko pes prilagodi novemu urniku? Ali pa preprosto nikoli niste vsiljevali urnika psu! Ali mislite, da vas vaš pes ceni bolj, ko mu ob uri, na isto mesto dajete obrok? Mu s tem ritualom ne sporočate ravno obratno? Da je to njegova “pravica” in vaša dolžnost, da naredite to? Vodja določa! Pa še o učenju s priboljški. Odnos do hrane je porušen! To, da se psi zelo različno odzivajo na hrano bom izpustil. Je to res prijazen način učenja? Kaj mislite, da se dogaja, ko s priboljški stalno dražite prebavila psa? Vznemirjen pes je hrano? Mladič naj normalno razvije svoja prebavila, presnovo pri stalnem draženju prebavil s hrano? Pes naj dobi hrano samo, če izpolni kakšno vašo zahtevo, samo kot nagrado? Kakšen odnos do hrane naj bi pes razvil pri tem? Ste še vedno prepričani, da so priboljški najboljši način za učenje, šolanje psa? Vas bo prepričal šele kakšen obisk pri veterinarju? Ali vas bo prepričal vedno vznemirjen pes? Ali pa se ne boste pustili prepričati in boste še nadaljnje zagovarjali do psov prijazno metodo – ki je naravna? Za dosego svojih ambicij se zelo pogosto odpovemo kvaliteti življenja drugega, vidimo samo svoje cilje in najkrajšo in najbolj enostavno pot za dosego le teh. Ali je res nujno potrebno, da se v tem “človeškem” (humanem) dojemanju sveta znajdejo psi in ostale živali? Težko je spoštovati in upoštevati drugačnost vendar se ob tem razvije dosti boljši in bolj poln odnos, ki daje tako nam kot “drugačnim”. Share/Bookmark Komentiraj: ( 4 zaenkrat ) Prijavljeni ste kot kodr. Odjava » Vaš komentar Spremeni velikost polja za komentar: + | – (delujeta taga blockquote in a.) Si avtor tega vnosa. Uredi naročnine. 4 odgovorov v “Naravna vzgoja psov (prevzgoja)….” RSS Feed for moja malenkost RSS Vir komentarjev So psi in pasme, ki bi požrli toliko, da bi bruhali in nato nadaljevali z žretjem.Na splošno se z napisanim strinjam. Je pa pri vzgoji in učenju boljša metoda s pozitivno vzpodbudo za uspeh , kot pa kazen za neuspeh.Še pred tridesetimi leti se je pse učilo s prisilo. Na tekmovanjih ste videli brezhibno opravljeno vajo psa, ki je imel rep med nogami in nazaj potisnjena ušesa. Psa je bilo strah. Danes so psi tudi pri zahtevnih vajah poslušnosti vedri, razposajeni, pa četudi je morda prebavni trak zaradi priboljškov vznemirjen. stric Marč 7.07.2011 stric Marč: bom ponovil še enkrat, Vsak pes je osebnost zase in vedno se je potrebno odzivati na posameznika. Seveda obstajajo ti. kante za smeti vendar se tudi te osebke s primernim odnosom lahko kultivira. Žal kar se tiče metod dela pred trideset in več leti ne bova prišla skupaj. Imel sem srečo?, možnost!, da sem pred več kot trideset leti spoznal dresuro živali. In to pri strokovnjakih svojega poklica. Njihovo strokovnost so cenili in se po njej zgledovali v celem svetu. Danes jo prodajajo kot svojo! Kliker, priboljški, pozitivna motivacija pač ne sodijo v današnji čas, ampak so metode, ki imajo že dolgo brado. Vedno so obstajali taki in drugačni! In kaj sem se naučil? Dresura spada in naj bi se uporabljala izključno v službene namene. Ne mislim samo policijo in vojsko. Vsi ostali naj bi uživali v družbi psov spremljevalcev. Tekmovanja so stranpot človeškega uma. Človek kot tisti, ki naj bi razumel svoje početje, naj tekmuje. To je njegova izbira in plod svobodne volje. Tekmovanje pri katerem se uporablja živali? Pozitivno? Tekmovanja s seboj vedno potegnejo kup negativnega. Kolateralna škoda? Pozitivno? Ločevanje psov zaradi uspešnosti, lažjega šolanja, izključevanja motečih elementov, nedopuščanje igre s sovrstniki (tako po starosti kot vrsti). Pozitivno?Neupoštevanje fizioloških potreb vrste zaradi postavljanja človeka? Pretepen pes na tekmovanju v agilitiju. Pozitivno? Vedenjske motnje plod dela po kvazi pozitvni metodi? Pozitivno? Človeški um?! Pozitivno?! Na splošno je vedno več tako motenj vedenja (kar je še posebej zaskrbljujoče) kot neželenega vedenja. To se kaže tako na “cesti”, na tekmovanjih, pri obisku na in posegih v veterinarskih klinikah, pri negi živali… Ker sem prebral nekaj tvojih komentarjev sem prepričan, da želiš dobro. S svojim pisanjem skušam vzbuditi razmislek o odnosu do živali. Žal je vse preveč površnosti, kar pa je žal tudi posledica razpada vrednost v človeški družbi. Nekaj že apriori ni pozitivno tudi, če je to trenutni trend, tudi, če tako meni večina. Naravne potrebe psa, tudi po hrani, naj bi bile postavljene pred postavljanjem s psom ali drugo živaljo. kodrkodr 8.07.2011 Res, tudi živali se lahko kompulzivno prenajedajo, vednar se skoraj pri vseh da ugotoviti določen razlog za to vedenjsko motnjo. Težko se jo odpravi. V zadnjih tridesetih letih sem imela samo enega mačka s to motjo, no, imam ga še vedno. Verjetno ne more predelati traume, ker je bil kot zelo majhen mladič popoloma zapuščen in zavržen in sem ga našla v cvetličnem koritu pred mlekarno na ulici Jana Husa na Kodeljevem, bil je pozen jesenski muc, ponoči je bilo že okoli -6 st. C, zavit je bil v umazano odejico. Nisem redno tja zahajala, zanj mi je povedal oče, češ…kako luštkan mucek je tam in tam v teglecu!!?? Šla sem ga iskat. Imel je hud bronhitis, bolhe, garje in bil je premražen in izstradan, čeprav so mu ljudje, ki so hodili mimo, občasno kaj dali. Ta maček je danes star osem let in spi na polici in med spanjem objema mačje konzerve. Kadar je, tako hiti jesti, da kar celo golta, čeprav mu nalašč dajem hrano prvemu, da ja ne čaka in se ne počuti na kak način odrinjenega…ne, on hiti in hiti in takoj se postavi k drugemu mačku in čaka, če bo še on kaj pustil, da potem spolira še njegov krožnik… Sploh noče kaj dosti ven, na vrt in dvorišče, ves čas ima pod kontrolo krožnike. Prav trudimo se s tem, da ga zamotimo…Poskusila sem že vse možno, da bi ga poskusili osrečiti na kak drug način, a se mu je vedenjski vzorec tako strašno zakoreninil, da je moj uspeh pri tem zelo skromen. Tudi krasno, novo ležišče, s feromoni, sem mu pripravila, da bi ga pritegnilo…ne, on gre na gol pult objemat svoje konzereve, kot kak zakladnik. Težko bi to vedenje primerjala z vedenjem mačk v naravi, ker je maček že dolgo domača žival in ga ravno to razlikuje od prednikov. Torej je zanj očitno naravno nekaj drugega. S psi nimam tovrstnih izkušenj, vendar poznam kužke, ki zelo radi jedo in če nimajo nadzora, se prenajedo in bruhajo. To počeneta en shih – tzu in ena ameriška staffordshire terierka. Morda pa psi tudi poznajo užitek v okusu? Človek nevede na živali prenaša svoj stres, morda se nalezejo tudi drugih navad? Misliti, da pes ničesar ne posnema, kar se godi v okolju, je tudi naivno. Saj ni robot zaklenjen pasji svet in zgolj instinkte in svojo “naravno” naravo… Tudi pes je produkt okolja. nevenkanevenka 8.07.2011 nevenka: vedenjsko motnjo lahko povzroči enkraten šok, dogodek ali pa ponavljajoče dogajanje odvisno od intenzivnosti. Žal človek s svojimi ravnanji ustvarja obilo tako neželenega vedenja kot vedenjskih motenj. Če je odpravljanje neželenega vedenja še dosti “enostavno” tega ne moremo trditi za vedenjske motnje. Zakaj je pomebno poznati naravna izhodišča (vedenje) za določeno vrsto živali? Brez primernega predznanja o vrsti primernem vedenju se lahko zelo napačno odločamo o ukrepih, ki so ali niso potrebni, o dejanskih potrebah same živali, o prepoznavanju neželenega vedenja, kot tudi vedenjskih motenj. Vsak je produkt dednosti (identičnega dednega zapisa) in okolja. Ravno to skušam izpostaviti v tej tematiki. Upoštevati naravne zasnove živali, te naravne zasnove s poznavanjem “izkoristiti” za vzpodbujanje “primernega” vedenja, ki pa ne ruši fiziološkega ravnotežja pri sami živali. Domače živali s svojim vedenjem niso tako daleč od svojiih divjih prednikov kot se misli. Nagoni so ostali isti (enaki, podobni) le okolje se je drastično spremenilo. Vsako bitje, ki spremeni okolje v katerem biva (ali pa se je spremenilo okolje) in v katerem preživi, izoblikuje vedenje, ki je temu okolju prilagojeno. Nekatere stvari v vedenju se okrepijo, druge obratno oslabijo. To je naravna prilagoditev na okolje, ki se jo upošteva tudi pri odnosu do posamezne živali. Naj bi se! Naravne zasnove psov in mačk so si “zelo” različne. Obravnava mora biti temu primerna. Pomoč, ki jo potrebuje pes z vedenjsko motnjo ali pa mačka (lahko tudi z isto vedenjsko motnjo) mora biti prilagojena živali in njenim naravnim zasnovam, fiziološkim potrebam ene ali druge vrste. Vse preveč je površnosti pri obravnavi živali in posledično vedno več tako vedenjskih kot drugih fizioloških motenj. Ljudje vedno bolj pogosto iz vsega in vsakega želijo narediti “človeka”, ki jim bo nadomestil človeka.
Posted on: Tue, 05 Nov 2013 17:29:29 +0000