Odziv na raziskavo o "Ekonomski svobodi", ki sta jo objavila Društvo Svetilnik in Mreža za ekonomsko svobodo po ameriškem inštitutu Fraser in je bila objavljena na MMC Slovenija - RTV SLO RAZBIJMO MITE O KAPITALIZMU MIT 10: “EKONOMSKA SVOBODA” JE KLJUČ DO NAPREDKA Kaj pravijo zagovorniki? Na spletnem portalu RTV SLO je bil nedavno objavljen povzetek raziskave, ki jo Društvo Svetilnik in Mreža za ekonomsko svobodo povzemata po ameriškem inštitutu Fraser. Raziskava, ki jo opravljajo od leta 1996 na pobudo ekonomistov, (takrat) zbranih okrog zdaj že pokojnega Miltona Friedmana, ugotavlja, da je Slovenija na lestvici ekonomske svobode med 152 državami zasedla 97. mesto, kar je najslabše v EU-ju. rtvslo.si/gospodarstvo/lestvica-ekonomske-svobode-slovenija-najslabsa-v-eu-ju/317961 Bi nas moralo skrbeti? Lestvica ekonomske svobode se oblikuje po zelo specifičnih kriterjih: ocenjujejo višino “davčnega primeža”, obseg “državne aparata”, “rigidnost” trga dela, regulacijo trgov, odnos do tujih investicij ipd. Najbolj “ekonomsko svobodne” so seveda države: - s čim manjšo državno potrošnjo (“državnim aparatom”), kar pomeni čim več privatiziranih storitev, kot so šolstvo, zdravstvo, pokojninski skladi, - s čim bolj fleksibiliziranimi trgi dela, kar pomeni čim manj delavskimi pravicami, čim manjšo sindikaliziranostjo, - s čim bolj dereguliranimi trgi, kar pomeni čim manj državnega nadzora trgov, čim manj kapitalskimi kontrolami, - s čim manjšimi davki itd. “Ekonomska svoboda”, ki jo promovira društvo Svetilnik nima torej nič opraviti z dejansko ekonomsko svobodo prebivalstva. Ne zanima jih, ali so dohodki večinskega prebivalstva zadostni za dostojno življenje, kakšne so stopnje brezposelnosti, kolikšne so stopnje revščine, ali se lahko mladi zaposlijo in osamosvojijo. Vse to je za promotorje “ekonomske svobode” brez pomena. Ocenjujejo le, koliko je svoboden kapital. Ob tem seveda skušajo prikazati, da so najbolj “ekonomsko svobodne države” - letos so to Hong Kong, Švica in Singapur -, tudi najbolj ekonomsko uspešne. Tudi to ne zdrži, saj popolnoma spregledajo različna zgodovinska izhodišča in različne razvojne modele posameznih držav. Za zgled postavljajo redke davčne oaze, ki se jim je uspelo etablirati - pa še v teh je ”uspešnost” zelo dvoumna, spomnimo se le ” bakterijske reje ljudi” v Hong Kongu -, hkrati pa zamolčijo še bolj tragične zgodbe številnih držav, ki so skušale voditi take politike in katastrofalno propadle. Poglejmo samo baltske države (Litvo, Latvijo, Estonijo), ki so jih promotorji “klasičnega liberalizma” in “ekonomske svobode” postavljali za zgled tranzicijskim državam vse do krize. K njim se je zaradi nizkih davkov, obupnenga izkoriščanja delavstva in “zdravega” odnosa do tujih investicij stekal špekulativni kapital, ki se je nalagal v špekulativnih mehurčkih, zlasti v gradbeništvu. “Uspehe” takega “razvoja” so dolga leta žele elite, množice pa so se nanj odzivale z odseljevanjem. Latvija je npr. leta 1991 imela 2.8000 prebivalcev, leta 2012 pa samo še 1.900.000. Že tako nemogoča sitaucija se je še dodatno zaostrila po začetku krize. Ko se je pritok kapitala v te države zaustavil, je BDP v enem letu upadel za več kot 20% in več, stopnje brezposelnosti pa so naglo poskočile. “Baltski tigri” pa nikakor niso osamljen primer. Podobne zgodbe najdemo po celotni svetovni periferiji. In nasploh - razen redkih davčnih oaz - ni nobena država, ki je upoštevala nasvete promotorjev “ekonomske svobode” doživela kakršnegakoli razvoja - razen razvoja v nerazvitost.
Posted on: Thu, 19 Sep 2013 07:57:00 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015