Prihajajo res zanimivi časi. Pogosto se potikam sama po poteh, kjer ne srečam veliko ljudi. Ko pa pridem nazaj v dolino, zanimivo, me čaka prijeten gospod, ki mi da jasno vedeti, da je mladina očitno razvrednotena. Jezno mi žuga, ker sem za dve uri avto parkirala na nekem neobljudenem kolovozu, češ :"Deklič, to je moja zemlja." Skoraj sem se že opravičila, ko mi g. Prijazni da vedeti, da ne gre za to, da tega koščka ceste ni mogel uporabljati, tu se gre namreč za princip. To je njegova cesta in tu ne bo parkiral nihče. Pa tale gospod ni osamljen primer, takšni ljudje mi še pritiska ne morejo več dvignit, samo še nemo lahko gledam v njih, ker preprosto ne morem verjeti... in resnično ... skušam dojeti, kaj jim "dogaja" v glavi, s kakšnimi demoni v sebi se takšni ljudje spopadajo ... Tako kot nek prejšnji dan, ko sem našla staro hruško, na tleh so bili na pol nagniti sadeži, sem pa tja pa tudi kakšen še prav zgleden.. (priznam, da grešim, če najdem sadeže v naravi, si jih privoščim, nikakor pa ne "robutam" na vrtovih ljudi). Ampak šment, četudi je drevo staro, osamljeno, nihče očitno ne obira iz njega plodov, pa toliko lakote je, se od nekje vzame jezen glas, ki te spodi, vedoč, da tole ni tvoje. Tudi njeno sicer ni, ampak ona je pes čuvaj. Nikjer hiše ali domačije, ampak skrito oko vidi vse in položi kaj hitro račun. Tako je v teh lepih slovenskih krajih. Pa sem mislila, da tepke in češplje niso več ogrožene,bohotile so se v svojem okrasu, osamljene, ose in mrčes veselo na delu, mladina pa spodaj sredi betona prežvekuje hamburgerje ... Ni pa morda čudno da je tako, saj je očitno kar velik problem v skromni slovenski duši, ki si je hlapčevsko prigarala koščke raja in tega ne gre kar tako deliti... z nikomer!
Posted on: Sat, 31 Aug 2013 08:57:50 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015