RAZVIJANJE PREOSTALIH ČUTIL PREK IGRE (predstavitev in delavnica) Predstavitev Pobude iz realnega sveta, katerega del smo, oblikujemo s čutili. Dejstvo je, da je vid najvažnejši čut zaznavanja. Manj ko otrok vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje. Prav zato so pomembne vzpodbude in pravilni pogoji dela z upoštevanjem posebnih pristopov in uporabo prilagojenih pripomočkov. Pri otroku s težavami vidnega zaznavanja se je potrebno prilagajati individualnim zmožnostim in čutnemu razvoju posameznika. To je pot, ko otroka zavestno usmerjamo v razumevanje prostora, v obvladovanje in razvijanje sluha, tipa, preostalega vida, voha in okusa. Otrok, ki je slep opazuje na svojevrstni način – s tipom, z zaznavanjem vonja, okusa in s poslušanjem. Pri posrednem opazovanju je v ospredju seveda sluh, voh in kinesteticni obcutki, pri neposrednem opazovanju pa vsi čuti. Zaradi izpada vida gradimo na preostalih nadomestnih poteh zaznavanja. To, kar videči vidijo, morajo slepi otipati, slišati, občutiti. Pri slepem otroku pa prav z vajo in z ustreznim oz. izbirnim pristopom do preostalih čutil skušamo doseči, da se zaznavnost le teh poveča in na ta način v precejšni meri nadoknadimo izgubo vida. Pri slabovidnih otrocih je praviloma opazovanje daljše kot pri videčih. Oko potrebuje več časa, da se prilagodi na dražljaje iz okolja. Z vajo in izkušnjami se zaznavanje predmetov in barv izboljša (vaje vida). Tudi slabovidni otroci imajo skromne prostorske predstave, ker slabovidnost otežuje neposredno čutno zaznavanje, zato mora biti igra in zaposlitve prilagojene zaznavni sposobnosti posameznega otroka. Pomembne so usmerjene aktivnosti za razvijanje posameznih čutil in čutnih zaznav. Tako že v zgodnjem otroštvu doma, kot v vrtcu otroka nepresiljeno uvajamo v orientacijo. Pri orientaciji imata poleg sluha pomembno vlogo tudi čutilo za tip in voh. Pazimo, da v prostoru kjer se giblje slep otrok ni nevarnih predmetov ali ovir. Vaje iz orientacije naj se spontano vpletajo v vsakdanja opravila in igro. Samourejanje je usmerjeni proces, katerega zahteve rastejo z otrokom. Kolikor več bodo namesto otroka naredili starši ali vzgojiteljice v vrtcu, manj bo pri samourejanju napredoval otrok. Otroka učimo samostojnosti, zato bodimo pri vseh nalogah vztrajni in dosledni. V tem primeru so majhni koraki nenadomestljivi členi končne verige samostojnosti, pa tudi osebnostne in socialne rasti. Vsakdanja opravila so za slepega otroka težka. Sestavljena so iz mnogih zapletenih kretenj, ki jih slepi ne more posnemati tako kakor otroci z vidom. Vsako kretnjo in opravilo mu bomo morali večkrat pokazati, pa tudi popraviti. Socialno učenje je proces, ki se začne že zelo zgodaj. Najprej v družini, postopoma pa tudi širše (vrtec, šola). Prav s pomočjo iger in pravil otrok spoznava nekatere elemente socialnega okolja in odnosov v njem. Npr.: komunikacijo, vrednote, medsebojne odnose. V igri z vrstniki, ki vidijo, je lahko razvoj slepega ali slabovidnega otroka bolj pristen in uspešen saj je igra učinkovito sredstvo razvoja, ki omogoča številne interakcije z vrstniki. Te pa so temelj uspešnega socialnega zorenja slehrnega otroka. Marsikdaj pa je lahko čisto običajna igra, ki ji slepi ali slaboviden otrok ni kos, nanj vpliva zaviralno, ga prestraši in čustveno prizadene. Otrokova samopodoba je vse slabša, kar je lahko velika ovira za nadaljni osebnostni razvoj in vključevanje v socialne skupine in širše okolje. Zato morajo starši in vzgojitelji pri vključevanju slepih in slabovidnih otrok v socialne skupine in v konkretne oblike vključevanja pristopiti postopno, sistematično, s pozitivno naravnanostjo do individualnih potreb posameznika. Za slepe in slabovidne otroke je socialno učenje zelo pomembno. Starši in vzgojitelji v vrtcih z usmerjenemi aktivnostmi omogočajo otrokom lažje premagovanje ovir pri vključevanju v okolje. Igra je najpomembnejša dejavnost otroka v predšolskem obdobju. Igra je za otroka življenjska nujnost, saj ga pomirja, skozi njo lahko razvija svojo ustvarjalnost, osnovno orientacijo in se lažje vključuje v socialno okolje. Otroci z okvarami vidnega zaznavanja morajo biti deležni več usmerjenih igr in primernega izbora igrač. Zakaj? Zaradi izpada senzorne poti, lahko tudi z usmerjeno igro pri otrocih razvijamo preostale poti zaznave. Prav tako z izborom igrač omogočimo otroku, da lažje prihaja do pravilnih predstav iz okolja. Zato je prav, da so Igrače za slepega otroka čim bolj nazorne in so vzgojno psihološko primerne. Za slepe in slabovidne otroke so primerne le dobre igrače. Igrače, ki vzpodbujajo ustvarjalnost in celovito zaznavo. Videči otroci z usmerjenim opazovanjem in posnemanjem spontano pridobijo veliko novih pojmov in spretnosti. Vzpodbujamo in usmerjamo jih, da znajo izbrati pravo informacijo. Pri slepih otrocih je pot do novih znanj veliko bolj kompleksna. Pomembna je nazornost in neposredna zaznava. Interaktivna delavnica Preproste daktične igrače, ki jih lahko naredimo sami Rimski par kateri kriteriji nas vodijo pri izdelavi igrače za slepega ali slabovidnega otroka? - dostopnost čutni zaznavi (slušni, tipni oz. zmanjšani vidni zaznavi), - individualizacija (komu bo ta igrača namenjena), - kvaliteta materialov in izdelave. Igrača naj bo dovolj trdna, da prenese otip oz. raziskovalni interes mladega uporabnika, - nazornost, uporabnost, vzgojnost, varnost. Doma narejene igrače so lahko najboljše. Na delavnici bomo predstavili in naredili naslednje igrače: - zveneča žoga - pretikanka - ropotulja - spomin - hiška Predstvili nekaj vsakdanjih uporabnih predmetov, ki so lahko tudi zanimive in ustvarjalne “igrače”. - škatla s predalčki - kuhavnica - modelčki - špula - kolešček za šivanje - kuhinjska ura ali vekarica - pregibna cev za napeljavo elektrike Opozorili na pomen ustvarjalih sprehodov v naravo - pojoča travica - oponašanje sove - izdelava piščali - zapestnica iz vrbove šibe ali srobota - pohodna palica - zvočna tarča Dobro je, da starši k vsaki aktivnosti pristopajo celovito, z upoštevanjem individualnih potreb slepega ali slabovidnega otroka. Zato je dobro, da v igro vpletajo elemente samourejanja, orientacije in razvijanje socialnih veščin. Te aktivnosti so tudi pri neformalni igri vseskozi na prvem mestu. Sledijo opisi izdelave preprostih namenskih igrač Zveneča žoga Zveneča žoga je za slepega ali slabovidnega otroka zelo dobrodošla igrača. Otroka spodbuja k aktivnosti, s čemer si le-ta v igri z njo razvija motoriko, orientacijo in tako na igriv način lažje obvladuje prostor. Izdelava zveneče žoge je preprosta, če imamo na razpolago naslednje sestavine: - sestavljivo votlo kroglo iz stiropora, - kovinski kraguljček, - lepilo - obstojno barvo. Vse te elemente lahko kupimo v hobby trgovinah. Paziti moramo, da lepilo ni agresivno. Izdelava: Poluti na stikih namažemo z lepilom, vstavimo kraguljček in staknemo obe polovici krogle. Ko se stiki krogle posušijo, lahko žogo še poljubno pobarvamo. Tako narejena zveneča žoga je primerna za igro v prostoru. Za igro na prostem pa žogo ovijemo z raznobarvnim zaščitnim lepilnim trakom. Z lepilnim trakom zaščitena žoga prenese tudi brcanje. Ropotulja Ropotuljo lahko naredimo na več načinov (razna plastična embalaža). Zelo zanimiva pa je ropotulja iz orehovih lupin. Potrebujemo: - večje orehe, - kratko, ne predebelo vrvico, - obstojno barvo in - lepilo. Izdelava: Izberemo večja okrogla oreha in ju z nožem previdno razpremo. Odstranimo (pojemo) jedrca ter očistimo sredici. Če se nam razpiranje ponesreči, postopek ponovimo. Odrežemo 20 cm dolgo vrvico in jo na konceh zavozlamo. Pripravimo dve prekrivajoči polovici lupin in ju po robu namažemo z lepilom. V lupinico natrosimo nekaj riževih zrnc, vstavimo en konec vrvice z vozlom, pokrijemo lupinico z drugo polovico in stisnemo. Postopek ponovimo še na drugi strani. Ko se ropotuljica posuši, jo lahko še pobarvamo. Iz orehovih lupin pa lahko izdelamo tudi ladijce, glasnega škržata ali kačo klopotačo. Pretikanka S pretikanko osvaja otrok spretnosti, ki jih bo potreboval tudi pri samourejanju. Primer: pretiknje in zavezovanje vezalk. Za izdelavo pretikanke potrebujemo: - usnjeno ali plastično osnovo, - daljšo vezalko ali vrvico, - luknjač ali prebijač. Glede na starost in individualne zmožnosti otroka pripravimo tudi pretikanko. Lažja je enostranska. Zahtevnejša pretikanka pa je takrat, ko povezujemo dva elementa. Primer: kazalo za knjigo naredimo z enostranska pretikanko, denarnico pa s povezovanjem dveh stranic. Spomin Za izdelavo prilagojene igre spomin bomo potrebovali kar nekaj potrpljenja in spretnosti. Ob igri z otrokom pa se nam bo vloženi trud kaj hitro povrnil. Preden gremo v izdelavo, premislimo v kakšni izvedbi bi naredili to igro. Lahko se odločimo za tipne simbole, za tipne slike, za barve ali različne tipne ploskve. Če se odločite za različne tipne ploskve, boste potrebovali naslednji material: - 16 lesenih podložnih ploščic v velikosti 6 x 10 cm, - razne tipne strukture blaga, usnja ali papirja. Izberete različne strukure od najbolj grobe do čisto gladke za vseh 8 parov, - primerno lepilo, škarje in smirkov papir. Ko ste pare naredili, se z otrokom lahko igrate na več načinov. Tako, da iščete par na določeno tipno strukturo, da ploščice pravilno obrnete, zložite, da ploščice razporedite na igralno površino, kjer s spominom odkrivate par. Tu morate paziti, da so ploščice razporejene na tako podlogo, ki ne drsi (gumjasta podloga). Hiška, vas, ulica Igra s hiškami je pravzaprav usmerjena igra, ki otroku omogoča ustvarjanje predstav iz okolja. Igranje s hiškami je primerno šele takrat, ko otrok začne spoznavati bivalno okolje. Za izdelavo hišk potrebujemo: - pravokotno in trikotno letev primernih dimenzij, iz katerih bomo nažagali dele hišk, - leseno podlogo, na katero nalepimo mehkejši del ježka (tloris hišk), - primerno lepilo za les in plastiko, - rdečo bravo, - orodje: kotno žago, smirkov papir Izdelava: Iz pravokotne letvice najprej nažagamo spodnje dele hišk, iz trikotne letve pa v isti dolžini še strehice. Nato oba dela zlepimo in obrusimo. Streho pobarvamo z rdečo, spodnji del hiše pa z belo bravo. Nalepimo še kavljastega ježka in igra s hiškami se lahko začne. Zakaj ježki? Ko pritrjujemo hiške z ježki, le-te prenesejo otip pa tudi bolj grobo igro slepega otroka. Hiše bi lahko pritrjevali tudi z magnetki, a izdelava take igrače je preveč zahtevna. Igra s hiškami je vsekakor več kot igra, je osnova za pravilno razumevanje prostora in nazoren prehod k tipnemu modelu in kasneje k simbolom na tipnem zemljevidu. Uporabni predmeti, ki so lahko tudi zanimive “igrače” Kuhalnica - Pogosto nehote naredimo napako, kadar otroku potisnemo v roke tudi kaj takega, kar bi lahko bilo nevarno. Prav je, da takšne stvari spozna, a vedno pod neposrednim nadzorom. Kako hvaležna je lahko kuhalnica? Ob tem pa nikakor ne mislim, da bi bilo to primerno vzgojno sredstvo. Kuhalnica je lahko izredno koristna pri orientaciji, raziskovanju, je podaljšana roka za informacije. Informacije, ki jih tako dobi in osvoji slepi otrok, so vredna zlata. Prav ta občutek za posredno orientacijo mu bo kasneje prišel še kako prav, pri orientaciji s palico. Plastična škatla s predali – Navajanje na red ni nikoli prezgodaj. K temu lahko nekaj doprinese tudi škatla s predali. Otrok nabere sčasoma kar nekaj drobnarij, ki mu nekaj pomenijo. Lahko zbira in ureja palčke lizik, elastike, kamenčke s sprehodov, razne plodove, zamaške. Te predmete dobro pozna in s pomočjo njih asocira tudi podobne. Red iz škatle s predali se s časoma preseli tudi v otroško sobo in bivalno okolje. Modelčki – Peka piškotov ali peciva je prav poseben dogodek za družino. Modelčki za piškote čarajo razne simbole in namišljene podobe. Vzemimo si čas in dopustimo, da nam otroci “pomagajo” pri izrezovanju, vlečenju in rezanju testa. Še posebno za otroka, ki ne vidi ali slabo vidi, je to zanimiv dogodek. Na preži so vsi čuti in zadovoljstvo ob sodelovanju je veliko. Otrok naredi svojo lunico, zvezdo in srce. Pečene piškote pokaže tudi drugim. Uporabni predmeti, ki so lahko tudi zanimive “igrače” Špula – Kako vsestranska je “špula”, so vedele že naše babice, ki jim je morda bila špula prva resnična igrača. Tu pa predstavljam malo večjo sestavljivo plastično špulo. Če špulo razstavimo, lahko v notranjost vložimo kraguljček in tako dobimo zvočno igračo. Ko se špula kotali, oddaja zvok in tako jo lahko slepi otrok med premikanjem sledi. Špula se vrti vedno v ravni črti, kar je za orientacijo veliko lažje. Čarovnija s koleščkom za šivanje – Vsaka “šivilja” ima tudi posebno kolesce za pomoč pri šivanju. To kolesce pa je lahko tudi risalno orodje. Za risanje potrebujemo le podlogo in papir. Prav je, da je podloga gumjasta, za hitri prikaz pa je dovolj že zložen časopis. Otroku pokažemo ves postopek in razložimo, kako je prišlo do obrnjene tipne podobe. Obisk delavnice je lahko zelo zanimiv – Ko ustavimo stroje in pospravimo nevarne predmete, je lahko tudi delavnica vredna raziskovanja. Toda pozor! Vedno le v spremstvu odraslega. Zelo zanimiva je pregibna rebrasta cev za električno napeljavo. Z njo lahko piskamo, si pihamo ali se po njej pogovarjamo. Pokažemo, kaj se zgodi, če udarimo žebelj po glavi, kaj vse naredimo iz žice, ali kako matico navijemo na vijak. V otroški sobi je “bomba” – Za to igro pride prav glasna budilka ali pa kuhinjska časovna ura. Najprej se z otrokom dogovorite o pravilih igre. Primer: “Nastavila sem alarm, ki se bo sprožil čez pet minut. Tvoja naloga pa je, da uro najdeš prej in preprečiš alarm (eksplozijo). Uro bom skrila, nekje na tleh v tvoji sobi. Pri iskanju predvsem uporabljaj sluh. Če boš imel težave, te bom usmerjala samo z išči bolj levo ali išči bolj desno. Sedaj pa stopi pred vrata, da lahko skrijem uro”. Ustvarjalni sprehodi v naravo Pojoča travica in pokanje listov – Sprehod kar tako za slepega ali slabovidnega otroka ni preveč zanimiv. Prav je, da se med hojo tudi ustavimo in kaj zanimivega neposredno pokažemo: “Poglej, potipaj, kako bom počil list”. “Tu imam velik list leske, ki ga primem s palcem in kazalcem leve roke. Z listom prekrijem odprtino. Nato z desno roko z nekoliko priprto dlanjo udarim po listu. List glasno poči.” “Kako pa naredim, da trava piska? Travno reso vstavim med oba palca. Roki sklenem tako, kot da bi prosil. Nato v odprtino, ki je med palcema močno pihnem in travna resa zapoje.” Kako pa v roke ujamemo kukavico, pa naj bo skrivnost. Zapestnica iz vrbove šibe ali srobota – Spomladi, ko so vrbe še moževne, odrežemo daljšo šibo. Nato s šibe previdno odstranimo lubje. Izdelavo zapestnice začnemo z zanko na tanjšem koncu šibe.Velikost zanke lahko preverimo na roki. V zanko vpletamo debelejši konec šibe vse do konca. Podobno se lahko igramo s srobotom. Pohodna palica – Pohodna palica je lahko lep spomin na nedeljski izlet. Slepemu in slabovidnemu otroku pa je palica tudi pripomoček za samostojno hojo. Zavedati se moramo, da je otrok lahko sproščen le na varni poti in pod nadzorstvom staršev. Zvočna tarča – Potrebujemo prazno pločevinko s pokrovom. Pločevinko privežemo na daljšo vrv in vanjo položimo nekaj okroglih kamenčkov. Vrvico s pločevinko namestimo čez vejo in se z vrnemo na izhodišče. Od tu s pomočjo vrvice in kratkimi potegi ozvočimo tarčo. Sledi ciljanje zvočne tarče.
Posted on: Mon, 12 Aug 2013 10:01:00 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015