Vceraj je bil zelo naporen dan. Ne vem, kaj naj napisem. Ne vem, ali sem vesela ali nesrecna zaradi vsega, kar sem videla. Podrobnosti potovanja ne bom opisovala, za lazjo ilustracijo si predstavljajte najhujso makadamsko cesto v zivljenju in pomnozite z deset. Na poti do slovenske vasi smo si ogledali nekaj sol, ki jih je zgradila Adra. Potem je sledil tezko pricakovani trenutek. Ko sem zagledala prvo slovensko hiso, so bile pozabljene vse skrbi in trud, ki smo ga vlozili v ta projekt. Pricakala nas je petdesetletna Rebeka, vdova. Do sedaj je mati z dvema otrokoma zivela v hiski, ki tezko zasluzi taksno ime. Ob stari hiski je bil na tleh nekaksen zvitek, pozneje nam je povedala, da je to njen sin, ki ima malarijo vendar ne more k zdravniku, ker nimane prevoza ne denarja. Ko sem videla njeno hiso, nisem mogla vec zadrzevati solz. Moje solze so se mesale z njenim nasmehom in sreco, ker bo kmalu zivela v hisi, pravi hisi. Pri gradnji hise so ji pomagali sosedje in seveda Adra. Vceraj je prispela se njena streha in sedaj je z druzino priravljena na dezevno sezono, ki se bo zacela naslednji mesec. Adra Burundi pa bo poskrbela za zdravljenje njenega otroka.
Posted on: Sat, 14 Sep 2013 19:29:20 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015