ZADNJE PREDAVANJE – Randy Pausch Solnica in poprnica za 100.000 dolarjev. Ko mi je bilo 12 let in sestri 14, smo šli na družinski izlet v Disney World v Orlandu. Očetu in materi se je zdelo, da sva že dovolj stara, da lahko nekaj časa brez nadzora raziskujeva park. Opozorila sta naju, naj bova previdna, dogovorili smo se, kje se čez uro in pol spet srečamo, potem pa sva šla po svoje. Odšla sva v trgovino in našla popolno darilo: keramično solnico in poprnico v obliki dveh medvedov, ki visita z drevesa; eden je objemal solnico, drugi poprnico. Odštela sva 10 dolarjev, zapustila trgovino in se napotila novi dogodivščini naproti. Na lepem pa se mi je v grozljivem trenutku nepazljivosti posodica izmuznila iz rok. V hipu se je razbila na drobne koščke. Oba s sestro so oblile solze. Neka odrasla obiskovalka je videla, kaj se je zgodilo. Pristopila je in nama svetovala: »Odnesita črepinje nazaj v trgovino. Prepričana sem, da vama jih bodo zamenjali.« »Ne morem, sem odgovoril. »Sam se kriv. Padla mi je iz rok. Zakaj bi nama jo zamenjali?« »Vseeno poskusi, » je vztrajala gospa. »Nikoli ne veš.« Vrnila sva se v trgovino .. in vse povedala po resnici. Pojasnila sva, kaj se je zgodilo. Uslužbenci so prisluhnili najini žalostni zgodbi, se nama nasmehnili in naznanili, da dobiva novo solnico in poprnico. »Posodico bi morali tako dobro zaviti, da bi prenesla padec iz rok preveč vznemirjenega dvanajstletnika,« se je glasilo njihovo pojasnilo. Osupnil sem. Ne le od hvaležnosti, od nejevere. Ko sva s sestro zapuščala trgovino, sva kar sijala od veselja. Ko sta mama in oče izvedela, kaj se je zgodilo, se je ugled Disney Worlda v njunih očeh še povečal. Odločitev uslužbencev v zvezi s solnico in poprnico za 10 dolarjev, je Disneyu posledično prinesla več kot 100.000 dolarjev. Naj vam pojasnim, zakaj. Ko sem čez leta delal kot svetovalec Disneyevih imaženirjev, sem se velikokrat pogovarjal z vodilnimi v podjetju. Vsakemu sem povedal tudi zgodbo o solnici in poprnici. Pojasnil sem, kako so naju s sestro uslužbenci tiste trgovine navdušili na Disneyem in da so tudi starši na podjetje od takrat drugače gledali. Obiske Disney Worlda sta vključila v svojo prostovoljno dejavnost. Imela sta avtobus z dvaindvajsetimi sedeži; nanj sta naložila učence iz Marylanda, ki so se učili angleščino kot drugi jezik. Več kot dve desetletji je oče vsako leto številnim otrokom kupil vstopnico za Disney World. Z njimi sem navadno šel tudi jaz. Skupno je naša družina v vsem tem času porabila več kot 100.000 dolarjev za vstopnice, hrano in spominke zase in za druge. Ko dandanes pripovedujem to zgodbo Disneyevim vodstvenim delavcem, na koncu vedno vprašam: »Če bi danes poslal otroka z razbito solnico in poprnico, bi vaša poslovna politika dovoljevala uslužbencem, da predmeta prijazno zamenjajo?« Navadno se nekoliko zdrznejo. Vedo odgovor: najbrž ne. To pa zato, ker Disneyevi finančniki iz svojih številk ne znajo razbrati, da imata lahko solnica in poprnica za 10 dolarjev donos 100.000 dolarjev. In zlahka si predstavljam današnjega otroka, ki bi ga, če bi nekaj po nesreči razbil, iz trgovine poslali praznih rok. Moje sporočilo je: več načinov je, kako meriti dobiček in izgubo. Ustanove in podjetja bi morali imeti srce in to na vseh ravneh poslovanja. Mama še vedno hrani solnico in poprnico za 100.000 dolarjev. Dan, ko so nama jo Disneyevi uslužbenci s sestro zamenjali, je bil za nas velik dan. In tudi za Disneya ni bil slab!
Posted on: Fri, 04 Oct 2013 16:32:28 +0000
Trending Topics
Recently Viewed Topics
© 2015